Ampak kljub vsemu se zdi, da se ženske premalo zavedajo svoje seksualnosti. Še vedno. Hm, sedaj bi feministično usmerjene teoretičarke zakričale, da je to tako, ker je bila ženska seksualnost tako dolgo tabu, ki se je lahko dogajal samo v ženskih glavah. In da je zatorej popolnoma normalno, da se je razvila le moška oblika pornografije. Zveza med žensko in pornografijo se vzpostavi le v smislu izkoriščanja ženskega telesa kot objekta zadovoljitve moških pornografskih želja, kakor to formulirajo antiporno feministke, recimo Andrea Dworkin in Catherine MacKinnon. Enakost med spoloma naj bi dosegli šele takrat, ko ne bi bilo pornografije, katere edini namen je poniževanje žensk. Proporno feministke se borijo proti takim pogledom na pornografijo in trdijo, da tudi ženske lahko uživajo v pornografskem materialu, le narejen mora biti tako, da ustreza ženski fantazmi popolnega seksa. Kaj natančno bi bilo to, pa ne ve nihče. Annie Sprinkle, porno umetnica, pravi, da je porno za ženske takrat, ko »pokaže, da ženska dejansko uživa v seksu, in to na način, ki ga manistream pornografija ne prikaže«. Annie Sprinkle se je po končani karieri porno starlete odločila, da postane kraljica porno šika. Seks je prenesla v umetnost in med drugim je s svojo seksi predstavo pred leti nastopila tudi v Ljubljani. Producira, režira in igra v filmih, zato da bi imeli »film, ki so ga naredile ženske za ženske«. Kathryn Hoyle, lastnica londonske ženske erotične trgovine Sh!, je prepričana, da so ženske seksualno nesamozavestne in nezaupljive do pornografije: »Kako naj ženske vedo, ali jim je všeč pornografija, če pa je tako težko priti do dobrega materiala.« V svoji trgovini ima posebno sobo, v kateri si lahko ženske pred nakupom film ogledajo, da ugotovijo, ali jim sploh ustreza.