Pomoč pri skrbi za vnuke je sicer do neke mere normalna in sprejemljiva, ni pa (oz. ne sme postati) samoumevna. Mira, 67-letna upokojenka, razlaga:«Ko je sin Mitja dobil prvega vnuka, Žigo, se je moje življenje in življenje mojega moža postavilo na glavo. Ravno sva začela uživati v pokoju, ko so se začele nove obveznosti, lahko bi rekla, da celo večje in zahtevnejše kot službene. Od naju so sprva pričakovali, da bova hodila le po Žigo v vrtec. Kmalu so naju prosili, naj ga tja tudi voziva, naj torej prideva vsako jutro ponj, ga peljeva v vrtec in odideva ponj, mu doma skuhava kosilo in zabavava do prihoda staršev. Sledila so zaporedna celodnevna varstva, saj je Žiga v enem letu prebolel vse otroške bolezni za tisto obdobje. Zgodba se je ponavljala vse do odhoda v šolo – tedaj pa se je vse skupaj še poslabšalo, saj so naju prosili, naj ga voziva na ponedeljkove treninge karateja, sredine ure klarineta in četrtkov tečaj nemščine. Takrat smo se prvič resno pogovorili. Z možem imava Žigo srčno rada, a ne želiva zamuditi užitkov, ki jih prinaša prosti čas, za katerega sva delala celo življenje. Sin in snaha sta bila sprva neprijetno presenečena, a ko sta nama z možem vendarle pozorno prisluhnila, sta razumela, kaj želiva povedati, in stvari so se vsaj malce spremenile. Res da morata sedaj na račun svoje kariere žrtvovati kar nekaj časa, a žal, pomemben je tudi moj prosti čas. Tudi Žigo sedaj, ko ni vsak dan pri nama z možem, gledam s povsem drugimi očmi, mnogo bolj se veselim časa, ki ga bova preživela z njim, bolj z zanimanjem spremljam njegov napredek, odraščanje, in tudi Žiga bolj ceni trenutke,ki jih lahko preživi z nama kot tedaj, ko so mu bili ti povsem samoumevni.«