Da Slovenci ljubimo vino, dokazuje zdravica v enem izmed naših nacionalnih simbolov, toda kako globoka je v resnici ta ljubezen? Nekaterim zadostujeta že prijeten okus in dovolj močna vsebnost alkohola, ki poživlja žile, drugi v vinu iščejo resnico ali utapljajo žalost, nekateri pa hedonistično uživajo v okusu, vonju in presežku, ki ga ponuja vino, če ga le znaš najti. Aleš Kristančič vzgaja vina, toda hkrati bo svoj pridelek opisal tako, da se vam bo prav tisti hip zahotelo srkniti iz kupice. Govoril vam bo brez pretiravanja, iz srca, ker verjame v to, kar počne. "Še pred kratkim so nekateri veliki vinarji v svetu svoja vina prodajali tako, da so jih predstavljali s posebnim žargonom," je naš sum o vinskem snobizmu z značilno praznimi besedami že v uvodu odgnal Aleš. "Govorili so o tem, da izberejo trto s takih in takih tal, preberejo grozdje, ga stisnejo na poseben način in ga potem skrbno negujejo. Vse opisujejo zelo osebno, kot da to delajo sami, v resnici pa so z rastjo podjetja postali preveč industrializirani. To je tako, kot bi Armani, ki je res začel kot dober krojač, danes govoril o tem, da zvečer s svojo ženo doma šiva oblačila, kar je daleč stran od resnice. Ta zgodba pa se je zdaj v svetu končala. Če si preveč obremenjen s tehnično preciznostjo in si samo dober vinar, potem vina ne znaš spraviti v besede in ga z dušo prenesti v svet. V vinu morajo tisti, ki ga pijejo, videti predvsem tebe. V tem je tudi razlika med povprečno dobrimi in vrhunskimi vini," pravi Aleš, čigar vina lahko izbirajo gostje najuglednejših restavracij po svetu. "Vina brez gospodarja lahko uspejo v srednjih razredih, v kategoriji, namenjeni širši porabi. Takšna vina po navadi prihajajo iz velikih kleti, v katerih dela veliko ljudi. En ali več mojstrov skrbi samo za vinograde, drugi je zadolžen za kletarjenje, potem so še ljudje iz marketinga. Če se želiš povzpeti nad takšen sloj vinarstva, moraš biti v eni osebi vinogradnik, vinar in tisti, ki potuje z vinom po svetu in ga prodaja. Pri ustvarjanju vina moraš biti od vsega začetka zraven. Če ljudje ne okusijo vsega tistega, o čemer si sam prepričan in kar stoji za vinom, je pot do uspeha zelo težavna," nam je pojasnil Aleš. Če mora en sam človek slediti procesu pridobivanja vina vse od začetka, tako rekoč od sajenja trte, je mogoče sklepati, da je njegovo znanje zares zavidanja vredno. "Poleg tega, kar mora vinar vedeti o pridelovanju vina, torej od sestave zemlje, prave gostote sajenja trt pa do tehničnih plati nastajanja vina, mora imeti tudi zelo razčiščene stvari v glavi. Če ne ve natančno, kakšen 'izdelek' hoče imeti na koncu, potem bo zelo težko pridelal pravo vino in prej ali slej bo šlo kaj narobe," meni Aleš. "Pri izobraževanju dobiš tehnično znanje, razumeti moraš kemijski potek fermentacije. Občutno bolj pomembna od tehnične pa je filozofska plat fermentacije, to pa so vsi tisti dejavniki, ki navidezno ne vplivajo na novo nastalo formulo, zelo pa vplivajo na dušo vina. Delno lahko vplivajo tudi na senzorične lastnosti, ki jih ne moremo meriti," razlaga Aleš. Tu se torej začne skrivnostni presežek žlahtne kapljice. Časi, ko smo vino opisovali z odstotki alkohola in podobno oštevilčeno vsebino, odhajajo. Aleš jih celo preganja. Degustatorjev na sejmih, ki vino za 'oceno' povaljajo v ustih in nato izpljunejo, ne ceni. Ker vino ocenjujejo preveč površinsko. S prežvrkljavanjem po ustih v nekaj sekundah ne moreš oceniti včasih tudi desetletnega dela nekega vinarja. "To se dogaja, ker se vinu ne priznava višjega poslanstva, njegove duševne plati. Tega ne razumejo tisti degustatorji, ki želijo hkrati oceniti čim več vin, namesto da bi se posvetili le določenemu številu. Zato so tudi takšne ocene prazen nič," dodaja Aleš.