Po tednu dni smo se malijske prestolnice naveličali. Mesto je mesto: čeprav je lepo in zanimivo, moraš kar naprej paziti, da ti česa ne ukradejo ali da te ne oropajo. Z Metko sva si zaželela, da greva v bush, kot divjino imenujejo Avstralci in Južnoafričani, ter uživava v naravi. Kasneje bo Fred odpotoval v Burkino Fasso in naprej v Niger. Nama se ta puščavska pot zdi pretežka, šla bova raje proti jugu, v Slonokoščeno obalo. Naše poti se bodo kmalu razšle, vendar lahko še nekaj časa potujemo skupaj. »Ceste na jugu države so boljše kot na severu,« je pripomnil Fred, »upam, da mi bosta lahko sledila.« Naslednje jutro smo bili znova na poti. Vozili smo tako kot prej, Fred spredaj, midva pa sva ga komaj dohajala.