krepčila in zdravilno moč teh notranjih praznih prostorov. Ena naj bolj hromečih ječ je ječa omejene identitete. Način, kako ravna mo z lastno identiteto, je pogosto prokrustovski. V grški legendi je bil Prokrust ropar, ki je svoje žrtve raztegoval ali krajšal, dokler po dolžini niso ustrezale njegovi postelji. Vsak od nas se ubada s tem, kdo pravzaprav je. Nihče ne more tega vprašanja odgovoriti namesto nas. »Kdo si ti?« je površinsko vprašanje, ki ima obsežne, razvejane korenine. Kdo si ti za svojo masko, svojo vlogo? Kdo si ti, kadar si sam s seboj? Kdo si, ko se prebudiš sredi noči? Ko te jutra nja zarja reši pred deževnim gozdom noči, kdo si, preden zdrsneš varno nazaj za masko in ime, po katerem si poznan čez dan? Eden od neopaženih dosežkov v vsakodnevnem življenju je ta, da ohra njamo divjo zapletenost svoje prave identitete tako dobro skrito, da večina ljudi nikoli niti ne posumi, kakšni svetovi se srečujejo v našem srcu. Prijateljstvo in ljubezen bi morali biti varni področji, kjer pridejo naši neznani deli na površje in se igrajo. Namesto da bi prijatelja ali ljubljeno osebo držali zaprto v urejeni kletki prestraše ne identitete, bi morala ljubezen osvoboditi oba, da bi proslavljala notranjo zapletenost. Oklevamo in se bojimo uživati v lepoti lastne božanskosti. Priročnik, po katerem bi se zgradili takšni, kot bi radi postali, ne obstaja. Mi smo edini, ki o tem lahko odločamo in si vzamemo celo življenje, da opravimo to delo. To je izjemno čudovit privilegij in razburljiva dogodivščina. Postajati oseba, ki jo narekuje naše naj globlje hrepenenje, je velik blagoslov. Če nam uspe najti ustvarjalno harmonijo med svojo dušo in življenjem, potem bomo našli nekaj neskončno dragocenega. Morda ne moremo storiti kaj dosti glede velikih problemov v svetu ali spremeniti okoliščin, v katerih smo, če pa lahko prebudimo večno lepoto in svetlobo svoje duše, bomo nosili svetlobo s sabo, kjerkoli bomo. Dar življenja je dan nam za nas in tudi zato, da bi prinašali mir, pogum in sočutje drugim.