Pa ne gre le za Kozmusa. Podobno se tudi mnogi nekdanji košarkaši ob omembi mesečne plače Boštjana Nachbarja ali Bena Udriha zavidljivo pridušajo, da bi bili tudi oni brez težav na njunem mestu, če bi le njihovi očetje imeli takšne veze in poznanstva, če bi le zrasli za kakšen centimeter več in če bi le imeli drugega trenerja, soigralce ali klub. Vsak drug bivši košarkaš vam bo ob priložnosti z veseljem pojasnil, da bi sam z lahkoto igral v ligi NBA, a je bil pač ležerni basketaški frajer v slogu stare jugo šole, ki ni nikoli igral na polno, ampak z občutkom, in ki ni želel biti fizikalec kot nabildani leteči črnci, ampak je raje užival v igri in nasprotnikom prodajal finte, o katerih še danes govorijo po ljubljanskih košarkaških igriščih. V Sloveniji je za vsakim vogalom cel kup neodkritih talentov, ki le slučajno, in še zdaleč ne po lastni krivdi, niso postali Radoslavi Nesterovići in Matjaži Smodiši.