Domov odidem s soncem v torbi. S čudovito monografijo, vezano v rdeče platno, na ovitku njegova vesela slika (v rumenem avtomobilu z rdečo številko 40 se pelje Sicoe po rožnati cesti mimo zelenih kaktusov na ozadju potiskane puščave pod obnebjem rumenih oblakov), na notranji strani pod belo slikco njegovega obraza, pod katerim z velikimi črkami piše NE VEM, KDO JE TO pa z razpoznavno veliko otroško pisavo Manci v spomin in veselje srečno. Kadar hočem, da v turobnem vremenu zasije sonce v sobo, ko želim kot pravi hedonist uživati strast burnega utripa dneva in spontanost sprejemanja življenja v njegovi prvobitni očarljivosti, odprem Sicoevo monografijo. Stoji na častnem mestu poleg Jonine, ki z meditativnimi predanimi slikami slavi ljubljenega Hafisa, in jo listam, kadar si zaželim miru in notranje tišine, samosti globine. Kako me veseli, da se na moji postelji objemata dva tako različna avtorja in jaz imam rada oba! Kot hkrati občudujem filme velikega režiserja Tarkovskega in uživam v delih kontroverznega Pedra Amadovarja. Ali berem težko, arhetipsko pesnico, ki me začara s svojo magično močjo, potem pa se krohotam, ko berem ljubič kakšne svetovne uspešnice. In uživam z vnukinjo Tajo, ko listava glamurozne modne žurnale. Saj v tem je čar življenja – v raznolikosti oblik in brezgrajnosti njegovih izrazov, ki so živi, če so avtentični, in prinašajo sporočila zemlje in neba, vesolja in sveta, raja in pekla. Kar rudarji svetlobe prežarijo skozi hišo srca, v kateri je luč doma. Luč, ki enako sveti na to IN ono, in ne razsoja PROTI temu ALI onemu. Goji pozitivno utopijo sveta in ne grozi z ničnostjo bivanja.