V obdobju med izpustitvijo na svobodo 18. decembra 1794 in aretacijo v februarju 1795 ni Babeuf v ničemer popustil jakobinski tiraniji, ampak je izrazil nekaj obžalovanja zaradi svojega nenamernega sodelovanja pri postavitvi "zgradbe, ki za ljudstvo ni manj pogubna", in se norčeval iz politikov, ki so si spet nadeli lasulje: "Ne jočite več, cesarstvo pričeske bo kmalu vnovič osvojeno." Tisti, ki so se rešili pred žirondisti in bili krivi kršenja človekovih pravic, so prebudili njegovo verbalno nasilnost: "Naj ljudstvo prvega pravdarskega uničevalca svobode, ki bo s svojimi neveljavnimi dokazi nasprotoval človekovim pravicam [...], živega razčetveri [...]." (Le Tribun, 18. december 1794.). Dva dotlej pomešana obraza revolucije sta se mu zelo razločno izrisala: eden buržoazni in aristokratski, omejen na milijon posameznikov - "milijon, ki že stoletja uživa v brezdelju na račun našega potu in dela" -, ter drugi plebejski in demokratičen, ki šteje štiriindvajset milijonov "helotov" in sužnjev; ločuje in deli jih politična elita, ki je dopustila, "vzeti najvišjo moč milijonu branilcev ljudstva, ki bi jo morali ohraniti zato, da bi bili še naprej lahko koristni ljudstvu štiriindvajsetih milijonov." (Le Tribun, 21. december 1794 - 8. januar 1795.). Neravnovesje med nasprotujočimi si silami je zahtevalo reorganizacijo stranke plebejcev, vstajo tega prebivalstva, ki je dobilo s 35. členom Uustave iz leta 1793 pravico, da se upre vsakokrat, ko je njegova svoboda ogrožena. Tak upor bo veljal za legitimnega in bo možen brez "potokov krvi in kupov mrličev" od takrat naprej, ko bo ljudsko voljo podprl trden socialni načrt, v katerem bodo predstavljeni tako "boleč položaj naroda" kakor tudi poti do splošne blaginje (Le Tribun, 28. januar 1795).