Tiste, ki tega nimajo, si prizadevamo okužiti z bralnim virusom prek teh večerov v Cankarjevem domu, prek oddaje o knjigah na TV Paprika Beremo z Manco, zlasti pa s študijskimi krožki Beremo z Manco Košir. Vsi smo potrebni nečesa lepega in kaj potrebujemo bolj kot ljubezen? Ljubezen ima nešteto oblik in ena od oblik je gotovo pripovedovanje o tem, kdo smo mi, kaj beremo. Zato lezejo ti bralni virusi tudi v nebralce, ki postanejo dragoceni prijatelji knjige. V Šmartnem pri Litiji je bralni krožek, ki ga sestavljajo preprosta dekleta in kmečke ženske, ki niso brale. Ko so prišle v krožek k čudoviti mentorici Magdi Omahen, se je v njih prebudil bralski dar. Začele so z branjem knjižic iz zbirke za otroke Čebelica (pisane so z velikimi črkami), in zdaj s ponosom povejo, da berejo že mladinsko književnost. Zadnjič je gospa Omahen na srečanje mentorjev prinesla časopisek Mavrica, ki so ga napisale in narisale njene krožkarice. Meni so se zasolzile oči, ko sem ga prebirala. Vem, koliko dobrega je naredila gospa Omahen za te ženske, ki zdaj uživajo v branju. Zagotovo se je povečala njihova samozavest, zrasla pozitivna samopodoba. To so pomembne, velike reči. Pa naj še kdo reče, da literatura ne spreminja sveta!