Francoski filozof Jean Baudrillard je v dolgem članku v Le Mondu pokazal, kako bi ta hitchcockovski motiv lahko našel ustreznice celo v tako aktualni problematiki, kot je terorizem. Vzemimo kar uvodni odlomek iz njegovega članka: Moralna obsodba terorističnega dejanja in sveta aliansa proti terorizmu sta sorazmerni z osupljivim veseljem, da smo videli, kako se podira svetovna velesila. Kajti prav ona je v svoji neznosni vsemoči sprožila vse to nasilje, tleče po vsem svetu, in torej tudi to teroristično imaginacijo, ki je v vsakem izmed nas. Baudrillardova teza je namreč, da smo sanjali o tem dogodku, ker vsak nujno sanja o uničenju moči, ki je postala do te mere hegemona, da je to že nesprejemljivo tudi za zahodno moralno zavest. Skratka: resda so to naredili oni, teroristi, toda mi smo o tem sanjali. Če to ni hitchcockovsko? In Baudrillard celo poudarja, da če tega sanjskega deleža ne upoštevamo, bi dogodek izgubil vso simbolno razsežnost in bi ostal le navadno zločinsko dejanje nekaj fanatikov, ki jih je treba pokončati. Vendar dobro vemo, da ni tako. Od tod tudi ves delirij izganjanja zla, ki pa je povsod kot neke vrste mračni predmet želje. Ta zlobna želja namreč močno presega sovraštvo do svetovne velesile pri izkoriščanih in razlaščenih oziroma vseh tistih, ki so padli na slabo stran svetovne ureditve: ta želja je tudi v srcu tistih, ki uživajo ugodnosti svetovne ureditve, kajti alergija na vsak definitivni red, na vsako definitivno moč in oblast je univerzalna. Mikavnost zanikanja vsakega sistema je toliko večja, kolikor bolj se ta približuje svoji popolni in božji vsemoči.