Eden izmed njih je postal učitelj zgodovine, a je bil vedno na robu živčnega zloma, ker se je zgodovina skoraj vsako leto spremenila. Tako se je začel obračati k Bogu po pomoč in nasvet, v šoli je obljubljal otrokom pot v nebesa in upal, da bo sam čim prej odšel tja in lahko pokopal zgodovino. Včasih ga je zvilo zaradi dedovega testamenta in pogosto ga je bilo strah, da mogoče le ni bilo prav, da so ga pokopali brez božjega spremstva. Pa še njegovo ženo so pokopali tam zraven pod cipreso, potem ko se je odločila, da bo prevzela judovsko vero. Ko bi se bila vsaj oba odločila, na primer, za budizem in tako uživala srečo po majhnih obrokih.