Za srčnega človeka sta sreča in nesreča kakor njegova leva in desna roka: uporablja obe. Katarina Sienska Ob pripravi tokratnega Okna smo razmišljali o sreči in za Vas prebirali drobno knjižico Košček neba: 365 misli o sreči (Ljubljana: Novi svet, 2002). Nekaj misli želimo podeliti z Vami. Prepletajo se med posamezni mi rubrikami z željo, da bi Vas zaustavljale in osrečevale. Da bi uživali srečo, jo je treba deliti, kajti sreča je veselje, da vidimo druge srečne, je zapisal George G. Byron. Vsakdo hrepeni po sreči, jo išče in najde na različnih področjih. Vedno znova pa lahko ugotavljamo, da pra va sreča ni v stvareh, temveč v nas samih. Kako BITI srečen? Avtor omenjene knjižice takole svetuje: Vredno se je za trenutek ustaviti, dvigniti pogled in odkriti, da sreča morebiti kliče z obzorja, ki ni tako zelo oddaljeno, morda s koščka neba nad nami. Mnogi bi si želeli zagotoviti srečo. Neka bolnica je kar naprej tožila: Želim si, da bi mi dal zdravnik zagotovilo, da sem zdrava, da se rak ne bo ponovil. Potem bi bila spet srečna. Strah pred negotovostjo me ubija. Zdravnik mi vedno samo odgovarja, da je zaenkrat vse v redu. Na vprašanje ali je bila prej srečna, ko je bila zdrava, je brez premišljanja odgovorila: Nisem, ampak sedaj bi znala to drugače ceniti, znala bi biti srečna. In zakaj ni srečna že sedaj? Morda res potrebujemo kar precej srčnosti, da lahko sprejemamo tako srečo kot nesrečo in uporabljamo obe, enako kot svojo desno in levo roko. Tako nas z uvodno mislijo uči Katarina Sienska, cerkvena učiteljica in sozavetnica Evrope (13471380). Iskreno želim, da bi ujeli vsak trenutek sreče kljub težavam, ki jih v življenju ne manjka. Prijetno branje Vam želim. Vaša urednica Marija Vegelj Pirc