Vse življenje se mu je nekako dozdevalo, da bo na tem svetu bolj malo časa. In vsaj dvakrat je bilo malone gotovo, da bo umrl. Prvič, ko je še kot otrok doma na Dolenjskem padel v vodo, in drugič, ko je bil kot mladenič tako hudo bolan na pljučih, da so iz švicarske bolnišnice, kjer so ga takrat zdravili, sporočili domov, da ne bo dočakal naslednjega dne. Tudi pred dobrim letom, ko je ležal v bolnišnici v Ljubljani, so mediji poročali, da je njegovo zdravje skrb zbujajoče. Ob pomoči zdravnikov in potem požrtvovalne nege redovnice Mire, ta skrbi zanj že dve desetletji, si je presenetljivo dobro opomogel in zdaj spokojno uživa pokoj v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Malce je šibak v nogah, pa me je, uglajen kot vedno, vseeno pospremil iz tretjega nadstropja prav na dvorišče. Z dvigalom, na katerega imenitnost me je dr. Šuštar opozoril takoj, ko sva vanj vstopila. Zavod se je z njim obogatil po zaslugi obiska papeža Janeza Pavla II. Zdel se mi je kar malce ponosen, ko mi je pravil o dvigalu kot zadnjem kriku tehnologije, kot je ponosno pripovedoval tudi o vsem v zvezi z zavodom, kjer sta gimnazija in internat. Stavba in prostrani park, ki jo obdaja, sta res lepo urejena in zelo lepo je tudi stanovanje, kjer prebiva dr. Šuštar. »V lepšem stanovanju še nisem živel,« pravi nadškof.