Ne vem več, komu naj se zaupam, saj me hčerki ne bi razumeli ali bi se mi celo smejali, vnukinja je še premlada, da bi razumela pri svojih petnajstih letih, prijateljici, s katero se druživa, pa tega nočem povedati, ker mojega moža ni prav cenila. Stara sem 69 let, šest mesecev vdova, mož je umrl za rakom v dveh mesecih pri 72 letih. Dobro sva se razumela, še zlasti zadnja leta, ko sva uživala pokoj, veliko hodila v naravo, to je bilo obema v poseben užitek. Poročena sva bila 37 let, v zakonu sta se nama rodili dve hčerki, ki sta odrasli v uspešni ženski, mlajša je poročena in ima hčerko, živi z družino blizu mojega doma, starejša pa živi s partnerjem v drugem mestu. Prebolevam moževo smrt, še vedno mi je zelo hudo, saj še nisem čisto dojela, da sem ostala brez njega, najraje sem sama in v mislih z njim. Zadnje čase pa me močno bega to, da je vsakič, ko pridem na njegov grob, na njem sveča ali dve in tudi sveže cvetje. To se je v šestih mesecih zgodilo sedemkrat, ob različnih dnevih in urah, saj ne hodim vedno isti čas na pokopališče, kar lahko pomeni, da se to dogaja že ves čas. Hčerki mi namreč vedno povesta, kdaj sta bili na pokopališču, zato sem ju vsakič izključila, njegovi sorodniki pa živijo daleč in ne hodijo na grob. Moram po pravici povedati, da sem ljubosumna, da razmišljam v tej smeri, da mu nosi cvetje in prižiga sveče kakšna njegova skrita ljubezen. Še sama ne vem, kako sem prišla na to misel, saj nikoli prej nisem bila ljubosumna in nikoli nisem pomislila, da me vara. Moj mož je bil precej zadržan in samotarski, včasih celo neprijazen, zato ga tudi moja prijateljica ni marala. Kako naj se znebim takih misli, saj se mi zdi, da je to malo noro?