odpravila v Jenan in tam srečala Mao Zedonga. Naslednjih petindvajset let je živela v njegovi senci. Pozneje je pripovedovala, da je bila osebna tajnica svojega moža in da je spremljala kulturno življenje. Politično se je začela udejstvovati leta 1962, ko je prevzela vodstvo skupine št. 1 v pekinški operi. Takoj je začela uresničevati zamisli, ki naj bi jih Mao leta 1942 v Jenanu ob neki razpravi o literaturi in umetnosti razlagal prisotnim. Zahteval je »integracijo pisateljev in umetnikov z delavci, kmeti in vojaki in nastanek umetnosti, ki bo služila ljudstvu«. Madame Mao se ni zadovoljila samo s posredovanjem svojih idej. Zahtevala je, da se uveljavijo v gledališču, filmu, predvsem pa v znani skupini pekinške opere, ki je pogosto gostovala v tujini in uživala podporo Liu Šaočija. Predvsem jo je zbodlo, da so v pekinški operi najpogosteje igrali igre, v katerih so bile glavne osebe generali, ministri, bogataši in kurtizane. Mao je podprl ženo, ko je zahtevala, naj opera uprizarja igre s sodobno vsebino, predvsem iz obdobja gverilske vojne (Rdeča luč, Rdeči ženski oddelek). Razprave o kulturi so se s tem šele razplamtele in dosegle vrhunec ob zgodovinskem delu Odstavitev Haj Jouija, ki ga je napisal pekinški podMadame Mao, prvoobtožena v »bandi štirih«