ki je sicer kot mlad senator leta 1954 izjavljal, da »ameriška pomoč, kakršnakoli bi že bila, ne bo mogla uničiti nasprotnika, ki je obenem povsod in nikjer, kajti ta žsovražnik ljudstva’ uživa podporo in simpatijo pri vsem ljudstvu«. Če bi ZDA intervenirale, bi si po njegovem ustvarile težji položaj kot v Koreji. Ko je leta 1961 postal predsednik ZDA, je pozabil na ta opozorila ter se spustil v tvegano politično in vojaško igro v Indokini. Njegov podpredsednik Lyndon Johnson je sklenil z Diemom sporazum o vojaškem sodelovanju med državama in po Kennedyjevi smrti, ko je prevzel predsedniške dolžnosti, ameriško administracijo in vojsko neposredno vpletel v vietnamsko vojno. Glavni strateg vojaškega angažiranja ZDA v Vietnamu je bil tedanji obrambni minister in kasnejši predsednik Mednarodne banke Robert McNamara. O vietnamski vojni je govoril kot o svoji vojni in rad je vse preračunaval z »megamrtvimi«, ne pa z megatonami. Zanj ni bilo ničesar, kar se ne bi dalo rešiti z informacijami, »outputi in inputi«, z izbiro in povračilnimi udarci. Na njegovi vojaški vrednostni lestvici je bila vojna v Vietnamu še leta 1961 na najnižjem klinu – le lokalna vojna, a specifična po tem, da se morajo v njej bojevati lokalne oblastniške lutke z uporniki, ZDA pa se omejiti na dobavo orožja, preskrbo in taktično vodenje, ki naj ga opravljajo vojaški svetovalci. Pravzaprav bi moral Vietnam postati za ZDA poligon za učenje, kako ravnati v drugih predelih sveta, predvsem v Latinski Ameriki, v spopadih z uporniki. Zato so Američani v Vietnamu najNgo Dinh Diem z ameriškim predsednikom Johnsonom