Če smo telesno aktivni, potrebujemo tudi več energije. Za hud napor (npr. sprint) imamo v mišicah zaloge energije le za nekaj sekund. Zaloga energije, ki je v telesu (v mišicah in jetrih) uskladiščena kot glikogen, zadostuje za dobro uro razmeroma hitrega teka ali zahtevnejšega kolesarjenja. Če med dolgotrajnejšim naporom ne začnemo pravočasno uživati ogljikovih hidratov, ki so glavni vir energije za takšne napore, nas izčrpanje zalog glikogena po dobri uri ali v najboljšem primeru dveh močno upočasni. Kolesarji pravijo, da jih je »pobralo«, tekači pa, da so se »zaleteli v zid«. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni v zgodbi z začetka tega članka. Lahko bi rekla, da je bilo podobno, kot da bi se zaletela v skalo – po dolgotrajni hitri hoji sem bila po dokaj kratkem času naenkrat skoraj povsem brez moči in sem se le s težavo vlekla naprej. Ko v telesu zmanjka glikogena, začnemo namreč kuriti maščobe, ki dajejo energijo za gibanje v vrsti počasnih procesov, in na žalost tudi mišice. Hitrost gibanja se tedaj močno zmanjša in napor postane muka, še posebej, če smo tudi dehidrirani. To se lahko zgodi tudi, če vadimo vsak dan, a po vadbi ne zapolnimo izpraznjenih zalog energije, zlasti mišičnega glikogena. Nekaj dni vadbe brez ustrezne prehranske podpore nam lahko uniči veselje do športa, poveča se tudi možnost za poškodbe. §