S prihodom popotnikov in turistov se je življenje Kalašem precej spremenilo. Na slabo rodovitni zemlji je zraslo kar nekaj hotelov, ki jih v glavnem upravljajo pakistanski muslimani, ki so zavohali debele denarnice bogatih zahodnih turistov. Kalaši se redko odločajo za gradnjo hotela, saj je za takšno investicijo potrebno vložiti precejšnja finančna sredstva, ki pa jih Kalaši nimajo. Le redki dobijo ustrezno denarno podporo pakistanskega ministrstva za turizem s pomočjo katere zgradijo iz kamna in lesa hotelu nekaj podobnega. Gradnja hotela je zares zanimiva. Najprej s kamni naredijo tloris hotela, postavijo okvirje za lesena vrata, vse je povezano z vrvicami in nato še s preostalimi kamni obzidajo postavljene okvirje vrat. Lesena tabla z napisom “Kalash View Hotel” ali kaj podobnega opozarja, da človek ne prezre prenočišča. V sobi je nameščena upogljiva postelja z žimnico, polno majhnih, hrošču podobnih krvosesov. Tla so avtentična (samo zemlja), majhna okna so brez stekel, da skozi njih lahko brije mrzel veter. Na okenjski polici je nameščena petrolejka, elektrike ni. Na sredini sobe je majhna na roko narejena mizica. Leseno stranišče je zunaj in je polno majhnih luknjic, ki izdajajo uporabnikovo intimo. Vendar se človek nikakor ne more pritoževati nad skromno hotelsko ponudbo. Nasprotno. Deležen je drugih naravnih lepot in kar je najvažnejše, lahko je ponosen, da se druži s kalaškimi prebivalci od zore do mraka. Zjutraj ti gospodinja z nasmehom na obrazu ponudi čaj in čapat. Zvečer pa lahko uživaš ob zvokih piščali, ki jih na terasastih strehah igrajo kalaške deklice. Lahko pa se samo usedeš na mokro travo in si v čisti temi brez kakršnihkoli nadležnih hišnih luči, ki jih Kalaši seveda nimajo, spočiješ svoje od električne svetlobne polucije razbolele oči.