Ob plošči MMM se zlahka poraja temeljno vprašanje, kje se konča zvok in začne glasba? So tisti, ki so uživali ob poslušanju plošče, uživali v kitarskem zvoku ali so našli tudi »glasbene« kvalitete? Komorni ansambel Zeitkratzer jih je; leta 2002 so se namreč odločili celotno kompozicijo hrupa zaigrati v živo, z akustičnimi instrumenti. Po nekaj vajah so kompozicijo spravili tudi na papir: »Prepis zagotovo ni natančen do zadnje note, ampak osnovan na teksturi zelo natančno definiranih zvokov/melodij in uporabe modularnosti te teksture. Uglasitev je ves čas ista, potem se pogosto vključi prepariran klavir, harmonika ali marimbafon,« odgovarja pianist Reinhold Friedl po elektronski pošti. »Mislim, da je bilo izredno pomembno, da je naš harmonikar, Luca Venitucci, ugotovil uglasitev Reedove kitare, kar je bilo res presenetljivo, ampak to je bila verjetno poglavitna ugotovitev za razumevanje kompozicije. Drugo, kako postaviti zvoke in hrup za različne instrumente, je bilo dokaj enostavno. Ko sem se odločil za dodatno godalo (viola), sem dobil dovolj intenzivno ritmično feedback sktrukturo – izvirno je Reed naslonil kitaro z odprto uglasitvijo na ojačevalec. Bilo je dokaj enostavno, saj smo predhodno že delali z nekaterimi noise-glasbeniki, kot sta Merzbow ali Zbigniew Karkowski, in smo vedeli, kako ustvariti te posebne zvoke in posebno, kako jih ojačati.«