J. David Jackson si je za svoj dirigentski debut izbral Donizettijevo opero Don Pasquale v produkciji bruseljskega Kraljevega teatra de la Monnaie, in vse odtlej uživa naklonjenost tako občinstva kot kritikov, ki so njegove interpretacije označili kot »prvovrstno dirigiranje« (Boston Globe), »impresivno vodenje orkestra« (Opera News), »kipečo kvaliteto, skovana od maestra« (Moscow Kultura) in »triumf, nedvomni vrhunec sezone« (Denver Post). Jacksonova več kot uspešna kariera je že 17 let povezana z bržkone najznamenitejšo operno hišo v Ameriki, tj. Metropolitansko Opero v New Yorku, v kateri deluje kot dirigent asistent in aktiven sooblikovalec prestižnih opernih produkcij, med katerimi velja omeniti Händlovo opero Rodelinda (z znano sopranistko Renée Fleming in kontratenoristom Davidom Danielsom), dve produkciji Rossinijevega Seviljskega brivca z Juanom Diegom Florezom, produkcijo Straussovega Netopirja, Lucia di Lammermoor z Marcelom Alvarezom, izvedbo Mozartovega Idomenea s Placidom Domingom idr. Med Jacksonove zadnje projekte spada postavitev Mozartove opere La Clemenza di Tito ( Titova tožba ), Bellinijeva Norma , Puccinijeva Madama Butterfly , Donizettijeva Lucia di Lammermoor in Humperdinckova pravljična opera Janko in Metka ( Hansel und Gretel ) – v preteklih sezonah je kot dirigent sodeloval pri predstavah Verdijevega Trubadurja , Gluckove opere Orfej in Evridika , Dvořákove Rusalke , Rossinijeve opere La Cenerentola ( Pepelka ) in številnih drugih. Poleg izjemno širokega repertoarja, ki ga maestro Jackson poglablja tudi z globoko naklonjenostjo do sodobne opere, pri čemer svoj entuziazem nesebično deli z glasbenim občinstvom, se umetnik navdušuje nad oddaljenimi kulturami, kar se odraža tudi v učenju in obvladanju tujih jezikov, ki jih (poleg materne angleščine) obvlada kar pet, pred časom pa se je začel učiti še češko. Glasbenik, ki je svojo nadebudno pot do koncertnih podijev začel s študijem klavirja in violine, je pripravljen svoje refleksije o glasbeni umetnosti deliti tudi z občinstvom. Tako je za nocojšnji glasbeni dogodek pripravil nekaj misli, odstirajoč skupne poteze vseh skladateljev, ki so s svojo inventivnostjo ključno zaznamovali potek glasbenega razvoja klasične glasbe. Takole pravi: »Med pripravljanjem na ta program me je osupnilo neskončno bogastvo »retorike«, ki jo izkazuje glasba teh štirih vélikih skladateljev. Prav tako je navdihujoča lepota barv in harmonije, ki jo lahko odkrijemo v vseh izbranih glasbenih umetninah nocojšnjega koncerta. Odkritje načina glasbene komunikacije štirih umetnikov, ki se vpenja v dialektiko razvoja retoričnega fraziranja, je zame prav gotovo največje presenečenje in pomenljiva glasbena daritev, ki si jo lahko obetamo nocoj. Händlov živahen temperament, ki se odraža v hitri menjavi glasbenih argumentov, bodisi Haydnova navihanost in prešerni optimizem, ali nemara Beethovnovo uporništvo in neumorno iskanje novih izraznih tendenc, se izvrstno prilega Brahmsovemu občutku za »pravilnost« glasbenega izraza, ki so ga sposobni udejanjiti samo veliki mojstri, in skrbno premišljeni reinvenciji, ki na novo preizkuša tradicijo preteklosti.«