Predstavljajte si glasbene odlomke iz raznih filmov, dolge po nekaj sekund. Nato jih zrežite in zlepite v eno samo skladbo, navito skoraj do praga bolečine, in raztegnite na dvajset minut, v živo vse skupaj filigransko odigrano – točno do desetinke sekunde. Takšen bi bil približen opis koncerta Fantomas. Zdaj pa za nastop, ki se je zgodil prejšnji teden, celotno hrupno, navidez kaotično zmes glasbenih obrazcev, sunkovite menjave tempa in nenavadnih hipnotičnih ritmov združite s skladbami in kitarskimi rifi iz kataloga Melvins, legendarne alternativne zasedbe, navdihnjene z osnovnimi, težkimi kitarskimi rifi Black Sabbath. Vezni člen obeh zasedb ostaja čudaški kitarist Buzz Osbourne, The Fantomas Melvins Big Band pa vključuje še basista, kitarista in dva bobnarja – med drugim tudi legendo speed in trash metal scene Dava Lombarda iz Slayer – ter Pattona na vokalih in klaviaturah. Ta je na odru tudi nekakšen dirigent, ki kot manični narednik ameriške vojske kriči zapovedi ter z najmanjšim gibom roke vodi celotno ekipo, da se v navideznem kaosu trenutek hrupnega nažiganja že naslednji hip zlije z eksperimentalno-ambientalnimi vložki, ki so podobni zgodnjim Pink Floyd na tripu. Patton se po odhodu iz Faith No More očitno spet odlično zabava in uživa na odru, čeprav so tudi na ljubljanskem nastopu občasno testirali potrpežljivost in zdržljivost občinstva z naravnost sadomazohističnim, močno cvilečim in ušesa parajočim truščem velikih ojačevalcev na odru. Fantomas z Melvins ali brez njih tako ostajajo ena najbolj zanimivih, relativno dobro znanih avantgardnih koncertnih skupin. Če bo priložnost, si jih oglejte na koncertu, a ne pričakujte, da bo nastop razodetje, po katerem si boste kupili ploščo in jo z veseljem nažigali v avtu med vožnjo na nedeljski piknik … In nikakor ne pozabite čepkov za ušesa. Jaz sem jih – in Fantomas Melvins Big Band mi je v glavi odmeval še dober dan po nastopu.