Pojem res že od malih nog, tako da bi težko rekla, da je nastopil prav en trenutek, kjer bi me nekdo odkril – od vrtca dalje sem nastopala kot solistka na raznih prireditvah, pela v zborih …V srednji šoli sem imela tudi prve nastope z orkestrom – hodila sem namreč na I. gimnazijo v Celju, kjer smo imeli tudi gimnazijski orkester; Simon Dvoršak in Gregor Deleja sta bila polna idej in smo vsako leto imeli kakšen lep večer glasbe. Tudi preko učenja francoskega jezika sem imela nekaj nastopov – moj profesor Slavko Deržek je vedno znal najti priložnost za kakšno skladbo, kar mu uspeva še sedaj – nedavno sem nastopila v Parizu prav z njegovo pomočjo. Petje me tako res spremlja od nekdaj, je pa res, da ga nikoli nisem jemala resno, moja karierna izbira ni bila glasba, ampak me je vleklo najprej v učiteljske, potem pa še v diplomatske vode. Kaj pa vem, nekako se mi ni zdelo, da bi bilo življenje pevca zame. Čisto zadovoljna sem bila z občasnimi nastopi; poleg tega sem imela kar hudo tremo, česar publika sicer ni nikoli opazila, jaz pa zelo! No, počasi se mi je v zavest prikradlo zavedanje, da sem daleč najbolj zadovoljna, kadar imam nastop, ko se moram nanj pripraviti in ko zapojem pred publiko. A sem se vseeno vpisala na Fakulteto za družbene vede – šolo sem hotela končati, izobrazba je pomembna! Tako sem nekako čakala na diplomo, potem pa imela v načrtu glasbeno kariero; nekako tako se je tudi začelo – prijavila sem se na Idol in na Bitko talentov, vendar sem bila na Idolu prej sprejeta, zato sem šla tja in zmagala. Hkrati sem pela tudi v dveh vidnejših zborovskih sestavih, APZ Tone Tomšič in Perpetuum Jazzile – v slednjem veliko tudi solo. Tako se je počasi ustvaril moment, da sem se predstavila širši publiki. Ta me je lepo sprejela – nastop na MMS 2005 in Emi 2006, mednarodni festivali … Vsa leta petja, ki sem mu leta 2003 dodala še učenje solopetja pri mag. Matjažu Robavsu, so mi pomagala premagati tremo in začela sem res uživati na odru.