Takole je šlo: krdelo obiskovalcev, kar gre verjetno pripisati tudi predhodno objavljenem intervjuju v Oni, se je nekako zgnetlo skozi vrata galerije Kapelica, deloma posedlo po stolih, deloma pa mencajoč, stopajoč na prste in napenjajoč oči špegalo iz ozadja. Vzrok za tolikšno zanimanje se je v popolni tišini, frontalno obsijan z žarometom kmalu pokazal na dnu nekdanje božje kamre: popolnoma golo telo Mary Duffy, ki bi ga z močnimi nogami, šlavfki okoli trebuha, obrazom, da, celo z imenom vred takoj pripisali kaki pohlevni irski gospej srednjih let, kakršnih sedaj ravno ne mrgoli na nudističnih plažah Jadrana. Z najmanj eno izjemo ali dobro vidnim mankom: nevajenim očem neprijetno oblikovanimi štrlinami na mestu, kjer so večini krajanov že v maternici pognale roke. Ja, gospa Duffy je hendikepiranka, invalid, po domače kripel, natančneje žrtev pomanjkljivo preizkušenih, talidomid vsebujočih tablet, ki so jih nekatere britanske (pa tudi slovenske) matere začetek šestdesetih uživale med nosečnostjo. Duffyjevi, ki je žrtev teratogenih substanc v manj obzirnih časih bi jo meni nič tebi nič obkladali kar s spačkom - in se je morala še kako potruditi, preden je dosegla minimum samostojnosti, usoda vsekakor ni bila naklonjena, deležna je bila neupravičenega podcenjevanja, zlonamernih pripomb in šal, blagohotnega pokroviteljstva, sladkobnega sočutja, poklicno hladne zdravniške rutine in preučevanja… In kaj ti gre potem gospa blizu štiridesetih uprizoriti pod znamko performansa? Hja. Najprej, v popolni tišini, šokiranje občinstva s pogledom na njeno »nepopolno« telo. Potem, ko mine prvi naval čustev, pa na občinstvo naslovljeni monolog, potopis najgloblje občutenih travm in zoprnij, vključno z eno irsko narodno ali ponarodelo. Duffyjeva je za Stories of a Body v Kapelici kajpak požela navdušen aplavz, češ, kako hrabro, tabuje podirajoče dejanje, razgaljanje intime, ki se, mimogrede povedano, znotraj kripelnom posvečenega cikla Prosthesis vpisuje v Kapeličino prosvetno dejavnost, odkrivanje zamolčanih tem, zagatnih prizorov, spolnih praks in preokupacij, in zaradi mene lahko tudi prispeva k večji prosojnosti in, posledično, k liberalizaciji marginalcem sovražnega pogleda. Kljub vsemu pa si lahko le mislim, kaj pomeni, če se po štiridesetih letih še vedno identificiraš s svojim takim ali drugačnim telesom, če se pustiš pogledom »normalnega« občestva, več, če med svojim preteklost premlevajočim nastopom prigovarjaš (odsotnemu?) »nekorektnemu« drugemu ali, globlje rečeno, predsodkom slehernika. Lahko si predstavljam tudi nebroj drugih, celo duhovitih točk, ki se jih lahko uganja s tu le nastavljenim telesom Miloške Venere in marsičesa sposobnimi stopali. Es ist so. Simptomatično bo že, da Duffyjeve ni pridrla gledat sicer vedoželjna ekipa ljubljanskih, na dveh kolesih kruzajočih krajanov, ki, roko na srce, na performansu niti ne bi mogli priti do novih dognanj. Tja. Je nekdaj zmuzljiva in zajedljiva in provokativna Kapelica zamudila, klecnila in poniknila v stereotipno politično korektnost? Kdo ve. Držalo bo, kakor je z olajšanjem ugotovil po galerijskem ustroju hrepeneči prijatelj, da se je s četrtkovo instalacijo Anje Medved Frequenze notturne približala likovnosti in drugje udomačenemu notranjemu opremljanju prostora. Kar se je tokrat, s pomočjo zazančenih, malenkost zamaknjenih in v strnjenem nizu predvajanih video posnetkov tega, kar vidiš proti jutru iz po avtocesti drvečega avtomobila, s prizori prazne strehe, parkirišča in perona nekega štacjona in s posnetki do nerazpoznavnosti popačenih, nekam erotičnih, nekateri pravijo, da v italijanščini žuborečih telefonskih pogovorov, odigralo v znamenju opustelosti in samote. Dovolj primerno glede na avstrijsko provincialni ustroj slovenske noči (z izjemo petkov in sobot v malce večjih mestih)?