Jorge Amado de Faria je sodil v tisto maloštevilno elito veleposestnikov, s katero je neizprosno obračunaval v svojih knjigah. Rodil se je leta 1912 na dedkovi plantaži kakavovca, fazendi Auricidia, blizu kraja Itabuna severovzhodne province Bahia. Desetletnega so ga poslali v jezuitski kolegij, kjer je pod vodstvom patra Gonzaga Cabrala spoznaval Dickensa. Amado je navadno pripovedoval, da mu je David Copperfield prebudil družbeno zavest - in uporni Jorge je tako pobegnil iz internata. V tridesetih letih se je ustalil v Salvadorju, središču pokrajine, in se pridružil levičarskim razumnikom. Pod vplivom romanopiske Rachel de Quieroz se je nato tudi včlanil v komunistično partijo, zaradi česa je bil pod diktaturo Getulia Vargasa preganjan in njegove knjige javno sežigane. Po eksilu v Argentini je bil leta 1945 izvoljen za poslanca brazilskega spodnjega doma, toda 1948 se je moral zaradi prepovedi komunistične partije zateči v Francijo in nato na Češkoslovaško. V domovino se je dokončno vrnil komaj leta 1954, dve leti kasneje se je odrekel članstvu v partiji. "Nikoli se nisem spremenil v protikomunista. Menim, da prihodnost pripada socializmu. Padec Zidu pomeni konec strašnih diktatur, ki so obstajale v imenu komunizma, vendar te niso bile komunizem," je pojasnil v enem svojih zadnjih intervjujev. Uradna Brazilija je priljubljenost, ki jo je Amado vseskoz užival med ljudstvom, upoštevala komaj po letu 1962, ko ga je med svoje izbrane člane sprejela Akdemija književnosti.