Vodja SDS Janez Janša je prejšnji teden ocenil, da poskus ustavnega presojanja delovanja parlamentarnih preiskovalnih komisij ni nič drugega kot gonja proti njim, sprožena samo zato, ker je ena od komisij pod vodstvom poslanca SDS zaslišala samega predsednika republike Milana Kučana. Toda slika, ki jo ponujajo te komisije, je daleč od tega, da bi jih lahko imeli za svete krave, o katerih se ne sme reči prav nič kritičnega. Kakorkoli namreč stvar obračamo, ostaja dejstvo, da v našem parlamentu še nobena preiskovalna komisija ni končala svojega dela tako, kot predpisuje zakon. Se pravi s tem, da pripravi poročilo, ki ga potrdi večina poslancev. Skorajda ne gre več izgubljati besed o tem, kako naše preiskovalne komisije ne samo, da niso dokončale začetih preiskav, ampak so s tem, kako so vsaj nekatere med njimi delovale, to sicer pomembno orodje nadzora opozicije nad morebitno samopašnostjo oblastnikov osmešile do točke, ko se je javnost začela spraševati o njihovi potrebnosti. Navsezadnje tudi niso zastonj, kajti za dodatke k plačam parlamentarnih preiskovalcev, strokovne sodelavce in za druge stroške preiskovalnih komisij gredo desetine milijonov tolarjev denarja davkoplačevalcev. Logično bi bilo, da zlasti opozicija to svoje orožje obrusi, kolikor se glede na okoliščine da, in mu tako povečuje udarno moč, ki je seveda toliko večja, kolikor večji ugled preiskovalne komisije uživajo med ljudmi. Toda dogaja se ravno nasprotno, preiskovalne komisije so postale tarča posmeha, tako rekoč že ponarodeli pojem za poslansko nesposobnost, neznanje, nespretnost in za ilustracijo slabega okusa ter revne politične kulture.