Ko pridemo dovolj globoko v valo, se usmerimo desno (proti glavni cesti, ki jo imamo zmeraj pod sabo), dokler na eni od skal ne najdemo napisa Uživaj lepote Slovenije! Tako zvemo, da smo na pravi poti, in nadaljujemo z lahkim vzponom. Smo nedaleč od asfaltne ceste, na spodnji strani kamnitih pečin. Na eni od skal je napis in puščica, ki nas usmeri proti Naravnemu mostu. Gre za nekakšen kamnit obok, dolg šest metrov, visok poltretji meter, njegova stena pa je široka vsaj meter. Kljub temu ima človek pod njim nelagoden občutek. Skale so razbrazdane od vremenskih vplivov, zdijo se načete in popokane. Nekega dne, morda čez tisoč ali več let, bo vse skupaj zgrmelo na tla. Prehod v skali je preprost, toda dodobra poraščen. Marsikomu se zdi, da bi prišel most veliko bolj do izraza, če bi posekali zelenje. Lučaj više se začenjajo spodmoli. To je dolgo previsno ostenje, ki že na prvi pogled razkrije, da je bilo nekoč rob nekakšnega kamnitega kanjona, ki ga je v davnini spodjedla reka. Tako visoko je tekla reka? Če je tisto prej Naravni most, so to naravna ušesa. Kar se v Mlinih pogovarjajo, je slišati sem gor, so menda pravili domačini. Stene so nenavadno spodjedene, visoke osem, deset, morda petnajst metrov, pobarvane v številne odtenke, porasle z lišaji in algami. Ponekod visijo kapniki, drugod kaplja s stropa. Včasih tu poišče zavetje kakšna ptica.