Velika planina in Konj sta po primerjavi podobna pehoti in konjenici; Konj je nekako vzvišen in samozavesten nad Veliko planino, kakor konjeniki nekoč nad »ljutimi prašinarji«. Na Konju sme izletnik svoja doživetja in vznemirjenja osamiti, aristokratsko umakniti, še posebno, ker je na vrhu po navadi sam, gorska veličastnost, razgrnjena pred njim, pa se zdi čudno podložna, celo pohlevna. Tudi nižje na Presedljaju se počuti kakor v sedlu, zakaj gorsko sedelce je še zmeraj razgledno, še zmeraj neubranljivo vabi naprej v višave. In zakaj ne bi človek temu klicu gora podlegel? Dobro utrjen in izurjen planinec lahko še tisti dan, nadaljujoč pot s Presedljaja na Korošico, obišče goro Ojstrico (2350 m); seveda nikakor v dežju, ob nizki oblačnosti ali megli, ko nastopijo težave z orientacijo. Do Kocbekovega doma na Korošici ima še dobri dve uri, od tam pa na vrh pičlo poldrugo uro sicer zahtevne poti. Dobro je v domu prespati. Če si pa planinec res hoče ali mora nabrati visoko enodnevno kilometrino, se lahko istega dne vrne v Kamniško Bistrico. Posebno pametno to sicer ni, že iz preprostega vprašanja: kdaj bo v miru užival lepoto?