Ni več poskušal razumeti zmede, ki je vladala v njem, nič več mu ni bilo mar. V šoli je nekoliko popustil in nehal pisati očetu, s katerim je dotlej redno vzdrževal stike in ki ga je vabil, naj pride k njemu v Kenijo. Začel se je zabavati, piti, kaditi marihuano, občasno tudi uživati kokain. Vendar se ni opijal zato, da bi dokazal, kako zelo vzvišen brat je, temveč da bi utišal vedno glasnejša vprašanja o tem, kdo je, da bi zameglil spomin in omilil viharje v svojem srcu. Njegovi prijatelji so se pogrezali vse globlje in tudi sam je začel verjeti, da se proti usodi ne more bojevati. Da preprosto nima sreče, ki je v življenju tako pomembna. Bilo je zadnje leto šole. Stari starši mu niso mogli do živega, saj jih je znal obrniti. Ugotovil je namreč, da so ljudje srečni in te pustijo pri miru, če si le prijazen in nasmejan ter ne narediš nič nepričakovanega. Strezniti ga ni mogla niti mama, saj se je zdaj odločil, da je njena vera v pravico in razum zmotna, da nikoli ni mogoče zmagati in ti nobena izobrazba ter dobri nameni ne morejo dati moči, da bi spremenil tok usode. Kljub temu je spomladi leta 1979 brez težav maturiral. Na podelitev spričeval sta iz Indonezije prišli tudi mama in Maya, sam pa se je kmalu podal v Los Angeles, kjer je začel obiskovati ko-