Ob številnih težavah, ki jih je imela Hingisova letos zaradi poškodb, je dopinški škandal, ob katerem bi ji grozila kazen dveletnega suspenza, le še pospešil njeno odločitev o koncu kariere. »Nimam prav nikakršne želje, da bi se naslednjih nekaj let borila z dopinškimi uradniki. To bi bilo zame težje od samega igranja. Če sem odkrita, pa ob takšnih obtožbah niti nimam več motivacije za trening,« je napovedala Hingisova upokojitev, kakršne si nekdanja številka 1 po desetletnem popotovanju, ko je v veliki meri spremenila teniški svet, ni zaslužila. Že poimenovanje po veliki Martini Navratilovi ji je verjetno začrtalo pot, na kateri je bila veliko uspešnejša, kot si je njena mati Melanie Molitor lahko sploh predstavljala: pri 14 letih je v Avstraliji postala najmlajša igralka, ki je dobila dvoboj na turnirju za grand slam, pri 15 najmlajša zmagovalka velikega slama (v Wimbledonu v dvojicah s Heleno Sukovo), pri 16 najmlajša šampionka med posameznicami na turnirjih velike četverice in pri isti starosti tudi najmlajša številka 1 … S takšno hitrostjo, s kakršno je osvojila ženski teniški svet, je tudi (prvič) končala kariero, pri komaj 22 letih, in sicer zaradi kroničnih poškodb, neuradno tudi zato, ker se je tedaj že začela doba tenisa moči, v katerem ni bila kos sestrama Williams, kar pa zmag vajeni Švicarki ni bilo povšeči. V sezoni 2006 ji je uspela velika vrnitev, z dvema turnirskima zmagama in 7. mestom na svetu, pri tem pa je dobila še nekaj dragocenega, kar ji prej nikakor ni uspelo – naklonjenost gledalcev, ki so jo v preteklosti večkrat kot z aplavzom nagradili z – žvižgi. Tem zdaj zagotavlja: »Nikoli nisem uživala drog.«