Heroinska kriza kot fenomen uživanja drog zaseda v govoru o drogah poleg govora o užitku pomembno mesto. Medtem ko v pogovorih uživalcev drog zasledimo bolj ali manj dramatične pripovedi o doživljanju kriz in doživetjih v krizi, se strokovna literatura osredotoča na medicinske pojme v zvezi z abstinenčnim sindromom. Vsakdanje predstave o krizi so ujete v stereotipe: kriza kot motiv za nenadna in nekontrolirana dejanja posameznika, ki je "pripravljen storiti kar koli". Razumljena je kot vzvod za nasilno in neobvladljivo vedenje ljudi, ki uživajo droge. Manj je znano, kako je kriza povezana z vsakdanjikom uživalcev drog, kako je zavest o krizi vpeta v organizacijo dneva ljudi s scene, v prakse uživanja in taktike obvladovanja zasvojenosti. S kvalitativno analizo intervjujev in osebnih pripovedih uživalcev drog, v katerih se je avtorica osredotočila na pripovedi, ki govorijo o heroinski krizi, je izdelala zemljevid heroinske krize. Krizo analizira v povezavi s socialnim kontekstom (zaposlitev, šolanje, prosti čas, socialne mreže) in glede na situacije, ki so pomembne v vsakdanjem življenju ljudi, ki uživajo droge (nabavljanje, uživanje). Rezultati analize so pokazali, da kriza ne zaseda osrednjega mesta v življenju ljudi, ki so zasvojeni s heroinom, je pa na poseben način stalno prisotna - kot možnost, grožnja ali dejansko doživetje. Za razumevanje krize je treba razlikovati dva konteksta krize: "redna" kriza je posledica pomanjkanja droge in povezana s potrebo, da jo potolažimo; kriza je lahko tudi slovo od uživanja drog, abstinenčna kriza, povezana z željo o prenehanju uživanja. Gre za različna procesa, ravnanja ljudi se v vsaki od obeh situacij razlikujejo. Dober iztek krize je povezan s socialnim položajem posameznika in trenutnimi okoliščinami, naj gre za obvladovanje tveganj, povezanih s praksami uživanja heroina, ali pa za ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje pomembnih socialnih vlog v življenju ljudi, zasvojenih s heroinom. Mogoč odgovor pri načrtovanju intervencij socialnega dela je skupnostno socialno delo, saj je metoda, ki predvideva kontekstualno vezano delovanje in omogoča odzive na vsakdanje situacije v vsakdanjem okolju.