e smo se proti Francozom še čudili, nam je proti Turkom postalo jasno, da igrajo naši eno najboljših obramb na prvenstvu. Nikakor ne trdim, da smo dorasli Rusom ali celo Špancem, toda eno je gotovo: kdor nas bo hotel premagati, se bo pošteno namučil. Pred prvenstvom smo se bali, da nimamo dovolj igralcev za velike stvari, zdaj se sprašujemo, kdo poleg Špancev ima tako dolgo klop kot Slovenci. To mislim popolnoma resno. Zdaj ko smo videli, kako igrajo Jagodnik, Slokar, oba Lorbka in Dragič, se nam res ni treba nikogar bati. Poleg naše reprezentance smo se v teh dneh navduševali tudi nad genialnostjo Šarunasa Jasikevičiusa, ki je dokončno povrnil vero v evropsko košarko. Potem ko je popljuval košarko NBA, ki je že dolgo časa popolnoma brez domišljije, je ponižal še Francijo na čelu s superzvezdo Tonyjem Parkerjem, ki nima tako raznovrstnega orožja kot veličastni Litvanec. Šarunas igra inteligentno košarko, ki onstran velike luže očitno ni zaželena. Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da v najmočnejši svetovni ligi niso opazili vsega razkošja, ki ga ponuja nekdanji igralec Olimpije. Tudi atletsko prepotentni Francozi so lahko le nemo opazovali bravure spretnega Šarunasa, ki igra in poveljuje svojemu moštvu, tako da se zdi, kot da je selektor malce odveč. Prav tako se je izkazalo, da moštvo brez vojskovodje na terenu ne more konkurirati za najvišja mesta. Na srečo smo tudi sami dobili poveljnika, ki zna postaviti soigralce in jim razložiti, kaj naj počnejo. Seveda je to Matjaž Smodiš, ki zna odigrati pod koš ali pa se preleviti v organizatorja igre, odvisno od tega, kje v igri se kažejo razpoke. Bistvo je v tem, da mu nihče ne oporeka, kadar povzdigne glas v imenu ekipe. Nekaj takšnega je bilo v minulih letih skorajda nemogoče, saj je bilo v ekipi preveč potencialnih vodij. Kako se je delitev oblasti odražala v igri, smo lahko začutili na svoji koži vsi tisti, ki s srcem navijamo za slovenske košarkarje. Prav tako imamo končno razdeljene vloge; starejši in bolj izkušeni na čelu z Nesterovičem in Lakovičem uživajo avtoriteto med mlajšimi, kar je najbolj normalno. Mlajši igrajo racionalno, kot da bi imeli za seboj že nekaj takšnih prvenstev. Posebej veliko odkritje je seveda Goran Dragič, ki igra izjemno napadalno košarko, prav nič pa ne zaostaja v obrambi. Vse to nas lahko navdaja z optimizmom, ki tokrat ni iz trte izvit. Takšnega moštvenega duha še nismo imeli in zakaj nam tokrat ne bi uspelo nekaj velikega. 63