Vanilja je edini užitni sadež iz družine orhidej. Jedro vaniljinega okusa so njeni sadeži. Na eni vaniljini rastlini zraste samo en sadež, vaniljin cvet cveti samo en dan. Ker je oprašitev vanilje preko čebel ali drugega mrčesa zaradi tako kratkega časa in njenih zapletenih razmnoževalnih organov zelo težavno, gojitelji pogosto uporabljajo metodo umetnega opraševanja. Metodo so prvič uporabili leta 1841 in jo uporabljajo še danes – z bambusovo trsko prenašajo cvetni prah z ene strani membrane na drugo. Vaniljine stroke obirajo še zelene in nezrele, v stopnji, ko še nimajo vonja. Peclje oziroma olupke morajo zatreti, da potem ko so jih oberejo, ne rastejo dalje. To storijo z vročino (vročo vodo) ali zamrzovanjem. Stroke nato od sedem do deset dni pustijo v vlažnem in vročem prostoru (med 45 in 65 °C). To dovoli encimom, da pretvorijo sestavine v fižolu v vanilin in ostale pomembne sestavine, ki so pomembne pri končni vaniljini aromi. Da preprečijo gnitje in ohranijo aromo v plodovih, vaniljine stroke potem posušijo, običajno jih zjutraj izpostavljajo soncu in jih popoldan zopet pospravijo. Ko se stroki popolnoma posušijo, jih poberejo in sortirajo. Poznamo sto petdeset različnih vrst vanilje, od katerih sta najbolj razširjeni burbonska vanilja in vanilja s Tahitija. Burbonska vanilja je vanilja, ki prihaja iz Indijskega oceana – z Madagaskarja, Reuniona …, ki so nekoč veljali za Burbonske otoke. Stroki so dolgi in tanki z bogatim vonjem in okusom. Dobra je tudi t. i. mehiška vanilja, ki jo prodajajo v gurmanskih trgovinah v Mehiki. Zanjo je značilno, da je malce bolj sočna in vsebuje lesno noto. Priljubljena je tudi vanilja iz francoske Polinezije, spet drugi prisegajo na vaniljo s Tahitija, ki ima poseben sadni okus. Stroki s Tahitija so krajši in debelejši ter bolj sočni in vodeni od burbonskih.