Žal pa je mnogim novonastalim občinam ta zgodba in izkušnja malo pomagala pri vzpostavljanju lastne notranje organiziranosti. Sedaj se je politika preselila na nižje nivoje in tu opravila svoj posel. Strankarska matematika in kompromisi se bohotijo. Je že tako, da ta dva, ne vedno najbolj užitna sadeža, predstavljata pomembne sestavine gibala demokracije. Nenazadnje so številni teoretiki državnih sistemov že mnogokrat dokazali, da večstrankarski sistem predstavlja temelj in gibalo demokracije. In tako se nam, hoteli priznati ali ne, stranke prikradejo v sleherno poro življenja. Tako je na primer iluzorno pričakovati, da bi v demokraciji, ko veljajo strankarska tehtanja za naklonjenost ljudi, lahko izpeljevali javne razprave o posameznih odločitvah. Žal so javne razprave v demokraciji nekaj povsem drugega kot smo jih poznali v ne tako davni preteklosti. Nenazadnje je bila tudi v preteklosti javna razprava o takem ali drugačnem občinskem aktu ranga statuta ali poslovnika bolj izjema kot praksa. To razpravo so takrat opravljala telesa družbeno političnih organizacij, usklajevala pa so se znotraj SZDL ali političnih koordinacij kot neformalnih oblik. Po drugi strani pa so se javne razprave bolj ali manj uspešno izvajale pri planskih aktih in zazidalnih načrtih. Tu je obstajal interes prisluhniti mnenju "na terenu" že zaradi dejstva, da bo potrebno določila teh dokumentov realizirati na tem istem terenu.