Če se komu leta ne poznajo, je to zagotovo Tina Turner, ki se je lani ponovno rodila s staro uspešnico Let's Stay Together Ala Greena. Vsakdo, ki bi na hitro prebral te besede, bi pomislil, da gre za enega izmed evforičnih odzivov na katerem izmed spletnih forumov ali glasbenih časopisov v zadnjem tednu. Vendar ni tako. To so besede Davida Bowieja, ki jih je izrekel po tem, ko jo je njen povratniški album Private Dancer v Orwellovem letu suvereno popeljal na pota stare slave. V teh štiriindvajsetih letih se po prebranem sodeč ni nič spremenilo, ne Tina, ne spontano izbrana terminologija, s katero se je njene vrnitve razveselil globalni glasbeni žurnalizem. Nekaj namigov je energična babica dala že na letošnji podelitvi grammyjev, ko je nastopila ob boku »naslednice« Beyonce Knowles. V nastopu je bilo čutiti, da si je Tina znova zaželela odrskega adrenalina, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo osmislile besede režiserja Georgea Millerja, ki je Tinin lik (Aunt Entity) v filmu Mad Max III označil z naslednjimi besedami: »To je nekdo z nedoločljivo starostjo, z močno voljo do življenja in z močjo, da očara vsakogar.« Po osmih letih koncertnega posta je Tina v Kansas Cityju znova začarala vse navzoče. Še več, kritikom ni preostalo drugega, kot da v svojih rubrikah odprejo razpravo, kako lahko priletna pevka na odru deluje veliko bolj sveže, temperamentno in seksapilno kot številne njene mlajše in bolj kot ne neokusno razgaljene kolegice. Nekatere stvari so očitno naravno prirojene (ne umetno sprovocirane). Tako je moč interpretirati besede enega izmed njih, ki je po premiernem nastopu njen koncert pospremil z naslednjimi besedami: »Tina bo novembra dopolnila devetinšestdeset let. Ko sem jo opazoval v razprodani areni, je ta številka povsem izgubila svoj pomen. Tine Turner čas v ničemer ni povozil.«Zgodba o Tini Turner se začne tam, kjer bi se sredi sedemdesetih let lahko tudi tragično končala – pri njenem nerazsodnem in nasilnem možu Iku Turnerju. Veliki mag makro rhythm $amp; bluesa, vizionarski producent in lovec na talente je bil sprva zelo zadržan do nespornega vokalnega talenta Anne Mae Bullock, vendar je kmalu spoznal, da se v njegovi spremljevalni skupini skriva dekle, s katero bi lahko uresničil sanje po visokooktanski mešanici glasbe in erotike. Tina je bila za takšno rajcanje več kot naročena. Pesem A Fool in Love je bila začetek tvornega sodelovanja tako v javnem kot zasebnem življenju. Ike je projekt kraljev ritma kmalu preimenoval v Ike $amp; Tina Turner Revue. V samo nekaj letih jima je uspelo na trgu uveljaviti eno največjih koncertnih atrakcij tistega časa, hkrati pa sta vestno skrbela tudi za prodoren in kakovosten studijski material (The Soul of Ike $amp; Tina, Please Please Please, River Deep Mountain High). Prefinjen občutek za robustne oblike rhythm $amp; bluesa se je spontano stalil s Tininim vokalnim temperamentom, ki se je tudi v nekoliko slabših trenutkih v velikem loku izognil dolgočasnim (razvlečenim) pop šablonam. Tini je namreč vedno uspelo, da s prirojenim občutkom za izražanje iz še tako povprečne skladbe in ne glede na sentimentalne stereotipe iztisnila ves čustveni spekter. Na prehodu v sedemdeseta se je pesem spremenila. Trmoglavo vztrajanje pri nepotrebnem prodoru na »belo« tržišče je zakoncema Turner vzelo umetniško integriteto, kar je pomenilo tudi razkol v zasebnem življenju. To so bili trenutki, ko je Tina večkrat padla po stopnicah, dokler nekega dne (1976) po padcu ni več stopila nazaj, temveč zaloputnila vrata za seboj. V žepu je imela borih 36 centov in pol milijona dolarjev dolga. Njeni prvi psevdodiskoidni solistični poskusi (Rough, 1978) so bili v kritiških krogih sprejeti kot napol pornografski šund. Udarila je ob dno. Od tod je pot vodila samo še navzgor.Namesto da bi se prilagodila času, je čas prilagodila sebi. V pomoč (vodilo) so ji bili nekateri stanovski kolegi (Al Green, Solomon Burke), ki so novo desetletje odprli s soulovskim pogledom nazaj. Oprta na osvojene tradicije rhythm $amp; bluesa in modernizirano produkcijo je ohranila vse izrazne in čustvene prvine žanra, z izvedbenimi tehnikami pa dokazala, da se lahko nedotaknjeno sprehodi skozi različne stilske preobrazbe in z njimi zapolni prazen medprostor, kjer so v preteklosti nasedli različni površni eksperimenti na hitro skupaj zmetanega zvokovnega eklekticizma. Artikulirana zvočna slika je delovala enotno in raznovrstno hkrati. Raznorodni žanrski elementi so bili skrbno selekcionirani in precizno niansirani, tako da so delovali arhaično in sveže hkrati. Tipična primera sta albuma Private Dancer (1984) in Foreign Affair (1990). Na zunaj je Tini uspelo poigrati se s svojim srednjedobnim erotičnim šarmom, ki ga v ničemer ni bilo moč posnemati. Izognila se je sindromu raznih z videzom nezadovoljnih plastičnih zvezdnic tipa Cher in Joan Collins ter z neverjetno energijo ohranjala mladostno podobo. Ta je ostala nedotaknjena do njene (tedaj) poslovilne turneje pred osmimi leti; po videnem in prebranem nedotaknjena ostaja še danes. »Še vedno zmorem, sem v odlični formi in menim, da je še vedno čas, da oboževalcem to tudi dokažem,« so bile njene besede pred koncertom v Kansas Cityju. Tina Turner je najbolj prepričljiv dokaz, da se Morrissey ni motil, ko je zapisal, da so nekatera dekleta večja od drugih. Najbliže našim krajem bo nastopila februarja 2009 na Dunaju in v Münchnu. e se komu leta ne poznajo, je to zagotovo Tina Turner, ki se je lani ponovno rodila s staro uspešnico Let's Stay Together Ala Greena. Vsakdo, ki bi na hitro prebral te besede, bi pomislil, da gre za enega izmed evforičnih odzivov na katerem izmed spletnih forumov ali glasbenih časopisov v zadnjem tednu. Vendar ni tako. To so besede Davida Bowieja, ki jih je izrekel po tem, ko jo je njen povratniški album Private Dancer v Orwellovem letu suvereno popeljal na pota stare slave. V teh štiriindvajsetih letih se po prebranem sodeč ni nič spremenilo, ne Tina, ne spontano izbrana terminologija, s katero se je njene vrnitve razveselil globalni glasbeni žurnalizem. Nekaj namigov je energična babica dala že na letošnji podelitvi grammyjev, ko je nastopila ob boku »naslednice« Beyonce Knowles. V nastopu je bilo čutiti, da si je Tina znova zaželela odrskega adrenalina, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo osmislile besede režiserja Georgea Millerja, ki je Tinin lik (Aunt Entity) v filmu Mad Max III označil z naslednjimi besedami: »To je nekdo z nedoločljivo starostjo, z močno voljo do življenja in z močjo, da očara vsakogar.« Po osmih letih koncertnega posta je Tina v Kansas Cityju znova začarala vse navzoče. Še več, kritikom ni preostalo drugega, kot da v svojih rubrikah odprejo razpravo, kako lahko priletna pevka na odru deluje veliko bolj sveže, temperamentno in seksapilno kot številne njene mlajše in bolj kot ne neokusno razgaljene kolegice. Nekatere stvari so očitno naravno prirojene (ne umetno sprovocirane). Tako je moč interpretirati besede enega izmed njih, ki je po premiernem nastopu njen koncert pospremil z naslednjimi besedami: »Tina bo novembra dopolnila devetinšestdeset let. Ko sem jo opazoval v razprodani areni, je ta številka povsem izgubila svoj pomen. Tine Turner čas v ničemer ni povozil.«