»Je čas popuščanja in pragmatičnosti - je pa tudi čas pokončnosti in odločnosti!« S temi besedami je primarij dr. Janez Zajec, državni sekretar v zdravstvenem ministrstvu, sicer pa član iniciativnega odbora ljudskega krila SKD, sklenil tiskovno konferenco, ki jo je ljudsko krilo nepričakovano sklicalo dan pred strankinim kongresom. Dr. Zajec je pred tem govoril o nezadovoljstvu ljudskega krila s težo, ki jo ima SKD v vladni koaliciji (po mnenju Janeza Pogorelca, ravno tako člana ljudskega krila, so krščanski demokrati »samo dodatek koalicije, ki nas v parlamentu ne potrebuje, absolutno ne potrebuje za sprejem kakršnegakoli sklepa«) ter nato nanizal »koalicijske prioritete« krila: najbolj »čista« in zaželena bi bila po mnenju ljudskega krila dvostrankarska koalicija LDS-SKD, »vendar do te očitno po več kot pol leta ni moglo priti in verjetno tudi ne bo prišlo«. Sledi ji trojna koalicija LDS-SKD-SLS, v skrajnem primeru pa bi krilo pristalo tudi na četvorno zvezo LDS-ZLSD-SKD-SLS, ki bi bila spričo participacije SLS vendarle bolj uravnotežena kot pa je sedanja koalicija treh. Če je v gornjem naštevanju koalicij mogoče zaznati postopno gradacijo od boljšega k slabšemu, vendar po mnenju ljudskega krila še vedno sprejemljivejšemu naboru koalicijskih partnerjev od sedanjega, se je pred tedni dogodil nenavaden preobrat: prvi človek ljudskega krila Ivan Oman je namreč nenadoma za sprejemljivo pripoznal tudi sedanjo sestavo koalicijskih partnerjev, t. i. veliko koalicijo. Argumentacija, s katero je Oman utemeljil preobrat, temelji na dveh izhodiščnih predpostavkah: prvič, iz zahteve po dvostrankarski koaliciji LDS-SKD spričo vrste razlogov (zlasti Drnovškovega trmoglavega vztrajanja na veliki koaliciji) očitno ne bo nič; drugič, Liberalna demokracija in Združena lista sta bolj ali manj »eno in isto«, sta tako rekoč ena in ista stranka. Sklep: ker med LDS in ZLSD ni tako velikih razlik, da bi le-te sodelovanje s prvo (LDS) dopuščale, sodelovanje z drugo (ZLSD) pa izključevale, potem je, če je sprejemljiva dvostrankarska koalicija z LDS, sprejemljiva tudi obstoječa trojna koalicija. Tisto, kar po Omanu pri obstoječi koaliciji ni v redu in bi zato bilo potrebno odpraviti, je znotrajkoalicijsko preglasovanje. Preglasovanje je posledica neusklajenega delovanja vladne koalicije. Neusklajenost pa bi po Omanu presegli z dvojim: obstoječo sprenevedavo formo velike koalicije, ki temelji na ločenih, separatnih pogodbah LDS z SKD na eni ter ZLSD na drugi strani, bi bilo potrebno nadomestiti z eksplicitno, tristransko koalicijsko pogodbo LDS-SKD-ZLSD. In drugič, koalicija bi za temelj lastnega delovanja morala pripoznati soglasje: vlada bi poslej obravnavala ter parlamentu dostavljala samo tiste zakonske predloge, o katerih bi se bila koalicija sposobna sporazumeti; vsa ostala zakonodaja pa bi bila preložena na kasnejši čas.