višave: v najbolj plemenite dobe, najvišje oblike, najbolj abstraktne misli, najbolj čiste individualnosti. In tako se jim skuša kar najbolj približati, se umestiti ob vznožje vrhov, pripravljena, da ji bo to prineslo slavno žabjo perspektivo. Dejanska zgodovina pa nasprotno pogleduje v bližino, proti telesu, živčnemu sistemu, prehrani in prebavi, energijam; brska po dekadencah; in če se sooči z velikimi dobami, tega ne naredi z zamerljivim, ampak veselim sumničenjem barbarskega in prikritega mrgolenja. Ne boji se pogledati navzdol. A gleda z višine, potaplja se, da bi ujela perspektive, razgrnila razpršitve in razlike, pustila vsaki stvari njeno mero in njeno intenzivnost. Njeno gibanje je obratno od tistega, ki ga skrivaj izvajajo zgodovinarji: pretvarjajo se, da gledajo kar naj-dlje proč od sebe, a spodaj, med plezanjem, se približujejo temu obetavnemu daljnemu (v tem so kot metafiziki, ki daleč nad svetom ugledajo onstranstvo le zato, da si ga lahko obljubijo kot nagrado); dejanska zgodovina pa gleda od blizu, nato pa se nenadoma odtrga in pogleda z razdalje (ta pogled je podoben pogledu zdravnika, ki se poglablja, da bi diagnosticiral in opisal razliko). Čut za zgodovino je veliko bližji medicini kot filozofiji. »Zgodovinsko in fiziološko«, pravi včasih Nietzsche.42 In v tem ni nič presenetljivega, saj naj-demo v filozofovi idiosinkraziji tako sistematično zanikanje telesa kot »pomanjkanje zgodovinskega čuta, sovraštvo do same predstave postajanja, egiptovstvo«, trmoglavo vztrajanje pri tem, da »zamenjavajo zadnje in prvo«, »tisto, kar pride na koncu (...) postavljajo na začetek, kot začetek«.43 Zgodovina ima pametnejše delo, kot da je služkinja filozofije in da pripoveduje o nujnem rojstvu resnice in vrednote; biti mora diferencirano spoznavanje energij in slabosti, višav in sesutij, strupov in protistrupov. Biti mora nauk o zdravilih.44 In končno, poslednja poteza te dejanske zgodovine. Ne boji se biti perspektivična vednost. Zgodovinarji skušajo v največji možni meri izbrisati to, kar bi v njihovi vednosti lahko izdalo mesto, od koder gledajo, trenutek, v katerem se nahajajo, stališče, ki ga zavzemajo, neizogibnost njihove strasti. Čut za zgodovino, kot ga