Tudi zdaj, ko postaja nastop na velikem trgu že resničnost in ko so pametni že začeli postavljati temelje drugačnega dela, se drugi še kar oklepajo tradicije. Kakor da nočejo videti črnih oblakov, ki grozijo neprilagojenim in za konkurenčni boj nepripravljenim vinarjem. Trmoglavo vztrajanje na okopih in »prodajanje« naših posebnosti brez jamstva, da jih bo kdo kupil po primerni ceni, ki bo zagotavljala obstoj brez pomoči tretjega (države), je zato le poskus kljubovanja tistim, ki so se znašli v vlogi »hudičevih advokatov«, ljudi, ki so si upali pogledati številke, jih analizirati in povedati, kaj koga čaka. In vinarje tako kot mlekarje pa še koga v slovenski živilski industriji bo to zagotovo doletelo. Z njimi pa tudi kmetijstvo, v katerem marsikdo še ni dojel, da mora za svojo varnejšo prihodnost tudi sami kaj narediti, ne le čakati na pomoč.