Relikvije so zbirali samostani, cerkve in posamezniki. Najpomembnejši zbirki sta v grajski cerkvi v Wittenbergu in cesarski zaklad v Nürnbergu, hranili pa so jih tudi v številnih cerkvenih zakladnicah skupaj z drugimi dragocenostmi. Ljudje so si ob njihovem ogledu lahko pridobili odpustke, zato so bili pomemben vir cerkvenega zaslužka, proti čemur je odločno nastopil tudi Trubar. Zaradi velikega povpraševanja so jih tudi ponarejali ali si jih izmišljali, kot npr. pero nadangela Gabrijela ali lestev, ki jo je v sanjah videl patriarh Jakob. Pogosto so z njimi trgovali, zaradi kraje pa so izbruhnile tudi vojne med mesti. Z novo tehnologijo je mogoče ugotoviti, da je večina religij, tudi v stiški zbirki, ponarejenih. Po tridentinskem koncilu je vsaka relikvija morala imeti avtentiko, potrdilo višje cerkvene oblasti o avtentičnosti. Nekateri relikvariji v stiški zbirki takšno avtentiko tudi imajo.