Čeprav nam je jasno, da je za ministrski položaj potrebna precejšnja, pravzaprav nadpovprečna mera samozavesti, vendar bode v oči, kako zviška in z levo roko minister Gaber (s četico doktorjev psihologije in pedagogike v začelju) odpravi prav vsak očitek, da se šolski voz ne pomika v želeno smer. Nihče razen njega in drugih snovalcev reforme, ljudi, ki že ves čas tehtajo in evalvirajo, kar so si sami zamislili, nima prav, neomajno ponavlja doktor sociologije. Če zaskrbljeni starši še tako trezno, razumno in podkrepljeno z vrsto dokazov povedo ali napišejo, da so njihovi otroci v zadnji triadi devetletke obremenjeni s prevelikim številom ur in nesmiselnih zahtev, si mladi gospod doktor samo umije, pardon, pomane roke in s skrivnostnim nasmeškom, ki mu ne zgine z obraza, umirjeno razloži, da se vsi po vrsti motijo skoraj je ni države na svetu, tako kažejo neizprosni podatki, kjer bi osnovnošolci tako malo časa prebili v šoli in z domačimi nalogami kot prav v Sloveniji! In če se kdaj oglasi katera od redkih nehipnotiziranih učiteljic ali tisti znani ljubljanski ravnatelj, ki bolj neobremenjeno kot očki in mame in iz drugega zornega kota motri najbolj katastrofalne učinke nove šole, jih glavni prenovitelj zavrne kot mulčke, ki nimajo pojma, o čem govorijo.