Kot najresnejši argument proti oploditvi samskih žensk ostane vprašanje o pravici otroka do dveh staršev, o manjši verjetnosti, da bi tak otrok imel varno in srečno otroštvo, in o problemih, ki bi jih utegnil imeti s svojo identiteto, ko bo doumel, da nikoli ne bo izvedel za svojega očeta. Nekateri dodajo pomen dvojnih starih staršev, tet in stricev, drugi pa gredo s podkrepitvami tako daleč, da trdijo, da je celo pijanec, ki trpinči ženo in otroke, boljši kot neoče, in da so stiske otrok iz ločenih zakonov manjše kot nesreča otroka brez očeta. Protiargument, da imamo tako ali tako zelo veliko mater samohranilk in da bi se z dodatkom peščice primarno samskih mater njihovo število komaj kaj povečalo, ni pravi: nikakor ne bi bilo prav, da bi pomagali na svet še nekaj dodatnim nesrečnežem. Pravi odgovor je, da ni dokazov, da bi bilo nepoznavanje očeta tolikšna travma za otroka, da bi ga morali preprečevati; nepoznavanje biološkega očeta pa je dejstvo tudi pri uporabi tujega semena v neplodnem zakonu. Seveda je zelo stvarna predpostavka, da en roditelj količinsko ne more svojemu otroku zagotavljati toliko dobrin in varnosti kot dva; po drugi strani pa je prav tako mogoče predvideti, da bo mati, ki je pripravljena v svoji želji po potomstvu premagati številne ovire, nudila otroku veliko ljubezni in opore. Tak otrok bo res zvedel, da je njegov oče neznan dajalec semena, izvedel pa bo tudi, da je svoji materi, ki je brez njega živela nesrečno ali vsaj prazno življenje, prinesel neizmerno srečo. Na tem mestu pride na vrsto nekoliko demagoška, vendar zato nič manj verjetna trditev: življenje je preveč lepo, da bi tak otrok svoji materi očital, da mu ga je dala.