Oh, o krivdi pa sploh ne bomo govorili! Učinkoviteje si je razdeliti odgovornost. Pogledali bomo, kaj lahko otrok oziroma družina naredi za izboljšanje uspeha in kako mu lahko pomaga. Za neuspeh v šoli je vedno možnih več razlogov. V zdravih odnosih naj bi otroci že v predšolskem obdobju pridobili delovne navade. To pomeni, da za seboj pospravijo copate, si umijejo zobe pred spanjem vse to, ko smo jih tega naučili, od njih pričakujemo in jih ne sprašujemo vedno znova, ali so to naredili. V prvem, drugem razredu jih moramo naučiti delati domače naloge; tudi to postane obveznost, ki jo otrok mora opraviti. Ko otroka nekaj naučimo, to še nekaj časa spremljamo, in ko smo prepričani, da zna, samo še kdaj preverimo. Potem vemo, da to obvlada in se nanj zanesemo. Slikovita primerjava, ki jo staršem velikokrat povem, je zgodba o hoji. Najprej smo otroka učili hoditi tako, da smo ga držali za obe roki, nato za eno, pazili smo, da ne bi padel. Ko je premagal še stopnice, pragove, ovinke, smo vedeli, da je shodil. Njegovega znanja hoje nismo več preverjali. Nadgrajevali smo običajno hojo s tem, da je na primer nesel skodelico kave v drugo sobo. Ko je to obvladal tako dobro, da ni več polil, je lahko dobil novo nalogo. Ob začetku šole se torej ne sprašujemo več, ali zna hoditi, si umiti roke ali zakleniti vrata, ampak se vprašamo, kako si bo zapomnil, kaj je za domačo nalogo. To je proces učenja, ki ga lahko imenujemo tudi delovne navade. Starši smo tisti, ki ga moramo tega naučiti. To se morda sliši enostavno, pa ni, ker smo starši in otroci različni, komplicirani. Prilagajati se moramo, slišati, kaj otrok potrebuje in to usklajevati s svojimi starševskimi pričakovanji. Ni enostavno, marsikomu se zatakne. Lahko se zgodi samo pri prvem otroku, lahko šele pri petem; odvisno je od tega, kaj nosimo v sebi kot ljudje. Živahen otrok zna biti zelo naporen za družino, ki rada v miru sedi, posluša glasbo; otrok pa bi tekal in brcal žogo. V vsaki družini je lahko otrok, ki nekoliko izstopa iz življenjskih navad in pričakovanj staršev. In ne glede na to, da ima dobre lastnosti, je ta različnost lahko huda travma. Tako je na primer travma za otroka, če ga starši silijo igrati violino, njega pa to prav nič ne zanima.