Knjiga se konča z mislijo o evidentiranju sveta, ki se prične s prvim jokom, začne pa z avtorjevo osebno izpovedjo, kako je njegov osmi dan namenjen počitku. Vmes pa je skupek različnih tematskih korpusov, in sicer najprej rimana (in manj rimana) poezija: "Kakšni časi, takšni asi; Od daleč idila, od blizu gverila; Najprej te gugajo, potem ti pa žugajo; Mediji so kot hipnoza. Ko popustijo, nas zajame groza; V krošnjah trave rastejo drevesa sanj; Najtrajnejše so hiše iz peska, postavljene na obali sanj ..." Sledi avtorska predelava /dodelava etc./ (pra)starih slovenskih pregovorov: "V vinu je resnica, kot je v iskanju upanje; Sreča nikoli ne počiva, žalost pa nikoli ne sameva; Nesreča nikoli ne počiva, ker je nihče noče vzeti pod streho; Laž teka naokoli, resnica pa čaka doma ..." Potem smo priča moraliziranju: "Če se boste obrnili stran od prijatelja, boste morali slediti svoji lastni senci; Če v množici spremeniš enega samega človeka, je to zelo malo. Če si pa ta eden tisam, je to, kakor da si spremenil množico ..." In, navsezadnje, izvemo tudi vrsto takšnih ali drugačnih življenskih spoznanj: "Med posteljo in ogledalom se zgodi največ brodolomov; Če je moški molk, je ženska tišina; Na Evi je največ vreden figov list; Tisto kar nosimo zadaj, je mnogokrat objektivno spredaj; Gora nad gorami je lahko tudi domači prag ..."