Frančič sicer ne ponavlja le za samim sabo, na stoti strani dotičnega romana se – na veliko začudenje – srečamo z nečim, kar smo prebrali že pri nekom drugem. Vneti bralci Bukowskega (kar smo bili na neki točki najbrž vsi) se gotovo spomnimo opisa košenja trave iz avtobiografskega Špeha na kruhu (ta opis se sicer pojavi tudi na nekaterih drugih mestih njegovega opusa). Naredimo spet primerjavo, podobno tisti, ki smo jo izvedli v začetku: v primeru obeh tekstov gre za »sadističnega« očeta, ki od svojega komaj sedemletnega potomca (pri Frančiču gre sicer za brata dvojčka, kar je najbrž tudi edina razlika med fabulama) zahteva, da vsako soboto kosi travo pred hišo, pri čemer ne sme ostati nepokošena niti ena sama bilka, sicer sledi tepež. V obeh primerih se srečamo z opisom očeta, ki se sklanja, da bi videl, če je kaka bilka ostala; v obeh primerih vedno ostane. Da bi bila mera polna, pa je tu še neodzivna mama, ki dogajanje bolj ali manj nemo spremlja. Naključje? Upam.