Molče so se spuščali po cesti navzdol. Prišli so na osončeno planjavo. Pred njimi se je odstrl gričevnat svet. Malce naprej, na desni strani, je čisto ob cesti stala stara, razdrapana, že na videz zanikrna kmetija. Zadaj za hišo je vegasto čemel sivosrebrni senik, ki je verjetno preživel tudi svojo starost. V mladi travi pred hišo se je paslo nekaj kokoši. Majhna okna so srepo in temno zrla vanje, ko so radovedno šli mimo. Cesta je spet zavila malo navzgor. Ko so prišli na travnat vrh, so v daljavi zagledali gručico belih hiš, belo cerkvico in nemirno zeleno valovje gričkov. S hitrimi, a že utrujenimi koraki so se pognali proti zaselku. Ko so prispeli do prvih hiš, so videli nekaj kuštravih otrok, ki so radovedno tekali ob cesti in posmehljivo pogledovali. V nekih vratih je slonel star sivolas možakar in jih nagovoril. Povedali so mu, kdo so in kam so namenjeni. Navdušeno jim je prikimaval. Povabil jih je na žganje. Spogledali so se in se odzvali vabilu. Stopili so proti hiši kar po travi mimo starega drevja. Starček jim je prinesel steklenico in en sam kozarec. Ponudil je Franclju, naj nalije, ker da se njemu roke tresejo. Močno uležano žganje je vsem po vrsti stopilo v oči, da so se komaj branili solz in kašljanja. Spili so še enkrat in se glasno poslovili. Starček je z odprtimi usti gledal za njimi in nekajkrat močno potegnil iz steklenice.