Zgodba sega v leto 1941, v čas, ko se je začela druga svetovna vojna. Danijelovi in Mirkovi zdaj že pokojni stari starši so imeli devet otrok, zato so bili na prvi dan vojne na kmetiji zelo zaskrbljeni, kaj jim bo ta prinesla hudega. Njuna stara mati se je zato še istega dne odločila, da bo na travi pred hišo posadila lipo, ki naj bi družino varovala pred vojnimi grozotami in v domovino čim prej prinesla mir. »Da družine ne bi pozabili, je napisala življenjepis vseh tam živečih in ga varno shranila v steklenico. To je med sajenjem lipe zakopala h koreninam. Zraven je položila posodo s takratnim denarjem, to naj bi družini v najhujših vojnih dneh prineslo srečo. Odtlej je lipa zelo zrasla, spodaj je premer njene krošnje enajst metrov, zaradi močnih in zelo razraščenih korenin pa steklenice in posode kajpak ni mogoče več izkopati. Lipo vsi zelo spoštujemo. V naši vasi imamo še zdaj navado, da ljudje pri vsaki domačiji posadijo lipo,« pripoveduje Polona Podkrajšek. Zaradi obilice dela s štiridesetimi glavami goveda in na poljih z možem in hčerkama le redko posedijo na klopi pod domačo lipo.