Za del kopališča je očitno, da letos še ni videl kose, bi pa bile lahko zato bujne koprive za odlično protirevmatično terapijo. Tam, kjer se je nekdo le lotil košnje, trave ni nihče pograbil. Med ploščami ob reki med visoko travo poganjajo že celo vrbe, obilo zelenja in umazanije pa je tudi v Kolpi, tako da sploh ni mogoče zabresti v vodo. Tam, kjer s(m)o se nekdaj sončili, so ostale korenine bog ve kdaj podrtega drevesa, propadajoči zid v bližini spominja na rimske izkopanine, zraven pa v posodah samevata dva posušena oleandra. Ob podpornik bližnjega mosta se je ujelo veliko dračja in celo hlod. Na klop spominjajo le še betonski ostanki, dve luči sta razbiti, ena zalepljena s selotejpom. Ni mogoče prezreti, da so na terasi gostišča imeli zabavo, a pozabili pospraviti za seboj, čeprav bi jih na to lahko spomnila nova metla, prislonjena na zid. Smeti je veliko povsod, za gostiščem pa je več kot 20 polnih velikih smetarskih vreč, ki bi jih nekdo zagotovo odpeljal, če bi za to dobil plačilo.