Na Veliki planini trava ozeleni in dovolj zraste za pašo šele sredi junija. Takrat se po dolinah pripravijo na selitev v poletno domovanje. Iz domačih hlevov se odpravijo zelo zgodaj zjutraj, okoli dveh. Pastir ima na hrbtu velik koš s posodo, obleko, odejo in nekaj hrane. Glavni kravi ali volu obesijo velik zvonec tropinar (ime je dobil od besede trop). Včasih dobi poleg zvonca tudi šopek, za klobukom pa ga mora imeti tudi pastir. Živina nestrpno muka, ker si želi čimprej na planino, nestrpni pa so tudi pastir in dva pomagača. Do sv. Primoža pridejo ob pomoči svetilk še v trdi temi. Nad cerkvama je pot najbolj strma. Tam je velikokrat treba pomagati kakemu mlademu teletu, ki strmini ni kos. Ko prvič posije sonce, je živina že na Mali planini. Do pastirskih naselij na Veliki planini pa pridejo še po jutranji rosi. Prvi dan je nekako svečan: pastirji in pastirice se seznanjajo, si urejajo svoja poletna bivališča, povsod po naselju je živžav. Tudi krave so precej živahne, saj se tudi one navajajo na novo okolje in novo družbo. Naslednji dan pa se vsi skupaj že ujamejo v naporno poletno rutino ...