V mislih rad zatavam v davne čase, ko jih ni motila naglica vsakdana, pehanje za trenutnim, kratkotrajnim zadovoljstvom, za polnimi nakupovalnimi vozički v »shopping-centrih« … Vsi tisti oddaljeni časi so mi nekako romantični, brez kakšnih madežev, preprosto čisti in svetli. Zato sem si želel ne samo v mislih, temveč tudi z nogami stopiti po sledeh velikoplaninskih pastirjev na starodavni poti od Stahovice pri Kamniku proti sv. Primožu pod obroki planotaste Velike planine. Želel sem si podoživeti tisti spomin preteklosti, ki ga je na sočen, slikovit način opisal Tone Cevc, ljubitelj in etnolog-raziskovalec življenja pastirjev v Kamniških Alpah. V enem od mnogih del je med drugim zapisal takole: »Na Veliki planini trava ozeleni in dovolj zraste za pašo šele sredi junija. Takrat se po dolinah pripravijo na selitev v poletno domovanje. Iz domačih hlevov se odpravijo zelo zgodaj, okoli dveh. Pastir ima na hrbtu velik koš s posodo, obleko, odejo in nekaj hrane. Glavni kravi ali volu obesijo velik zvon tropinar (izhaja iz besede trop). Včasih dobi poleg zvonca tudi šopek, za klobukom pa ga mora imeti tudi pastir in dva pomagača. Do sv. Primoža pridejo ob pomoči svetilk še v trdi temi. Nad cerkvama je pot najbolj strma. Tam je velikokrat treba pomagati kakemu mlademu teletu, ki strmini ni kos. Ko prvič posije sonce, je živina že na Mali planini. Do pastirskih naselij pa pridejo še po jutranji rosi.«