Vse je bilo tiho, le pločevina se je še vedno zvijala in ječala od silovitega trka. Kerin je jezno zabrisal aparat proti Savi in skočil do nezavestnega 25-letnega Hrastničana: »Na čelu je imel madež krvi. Vrat nisem mogel odpreti, poskušal sem ga potegniti skozi okno, a je imel vkleščeno nogo. Bil je nezavesten.« Ni šlo. Ogenj je že razsvetljeval prizorišče nesreče, iz peugeota je slišal medle klice na pomoč! »Skočil sem tja in potnika vprašal, ali je v avtu sam. Ne, je odgovoril, punca in otrok. Pogledal sem na zadnji sedež, nikjer nikogar.« Potem se je sklonil skozi šipo in zagledal popolnoma zvito 13-letno dekle, ki je imelo glavo zagozdeno med sani sedeža. »Vlekel sem jo, a ni šlo. Čas je bežal, prijel sem jo za glavo in potegnil, kolikor sem mogel. Počilo je, kot da bi tlesknil s prsti, popustilo je.« Nezavestno najstnico je položil na travo ob cesti in stekel po njeno sestrično, ki je bila zagozdena pod armaturo. »Takrat se je od nekod vzel še nekdo in mi pomagal. Ko sem punco vlekel ven, je padla v nezavest. Imela je polomljena rebra.«