Bil je prijeten letni čas, takoj po najhujši vročini in še pred začetkom zime. Težko bi sicer rekli, da ima dežela omembe vredno zimo. Seveda lahko ponoči pritisne tisti suhi mraz, ki gre človeku do kosti, zimski dnevi pa so ponavadi sončni in jasni, s takim zrakom, da bi ga skoraj lahko pil, tako čist in svež je; zrak z nadihom lesnega dima, zrak, ki te napolni s hvaležnostjo, da si tukaj, na tem kraju, in nikjer drugje. Ta letni čas, ko trava že porjavi, a se tu in tam še kažejo zelene zaplate, je popoln, vsaj po mnenju ma Ramotswe. Zdaj je stala zunaj pod eno od akacij, obrnjena proti Tlokwengu, in opazovala skupinico oslov, ki je mulila travo ob cesti. Jeza jo je v glavnem minila in opazovanje potrpežljivih, nezahtevnih osličkov ji je pomagalo, da se ji je povrnil občutek za sorazmerja. Težave z otrokoma v resnici niso bile tako hude; fantki se včasih pač čudno vedejo (tako kot moški), kar pa zadeva Motholeli, je trpinčenje neizogibna, vsesplošna težava. O tem se bo pogovorila z ma Potokwani, ki bo natanko vedela, kaj je treba ukreniti.